Avč, to pa boli

Besna sem sama nase, boli me vsak delček telesa. »Draga moja, možgane imaš za to, da jih uporabljaš,« si dopovedujem, ko se poskušam odvleči po kozarec vode. Včeraj sem se z družinskega taborjenja s kolesom odpravila proti domu, po približno treh urah kolesarjenja in opravljenih 60 kilometrih pa sem popolnoma brez moči obsedela na tleh sredi manjšega kraja. Zjutraj pokličem najprej zdravnico in vprašam, ali me morda želi videti. »Bi bil že čas,« mi sporoči in rezervira termin čez dva dni. Bom že preživela, si mislim, čeprav imava z zdravnico zelo dober odnos. Ve, da imam globoko zakoreninjen strah pred belimi haljami, še bolj pa pred merjenjem pritiska in poslušanjem srca. Pritisk si tako že nekaj let merim sama, za srce pa mi vsake toliko nataknejo jopič, v katerem potem preživim 24 ur. »Veste, takoj zjutraj vam pulz dvakratno poskoči, ponoči je vse normalno,« mi vedno znova razlaga izvide. Ja, si znam predstavljati, ji odgovarjam, saj tudi tako čutim. »Malo bi se morali umiriti,« mi prigovarja. Ja, si znam predstavljati, ji spet odgovarjam (in obema je jasno, da je med morati in biti sposoben gromozanski prepad). Razvili sva tudi svoj sistem označevanja bolečine, ker sem se prej na vsak odgovor najprej zasmejala in hotela opisati svojo bolečino v šali, pa sva kmalu ugotovili, da tako ne bova daleč prišli. Zdaj svoje težave opisujem z lestvico od 1 (najmanj) do 10 (največ). »Koliko vas boli želodec?« me vpraša. »Danes lahko rečem 7,« ji odgovorim in dobim napotnico za specialista.

Ko opravim z zdravnico, pokličem sodelavko. »Najmanj do srede me ne bo v pisarno, razturila sem se na kolesu,« ji sporočim. »Kako to misliš? Padla si?« me zaskrbljeno vpraša. »Ne, niti ne, samo preveč kilometrov sem naredila,« ji odgovorim. »No ja, v red se spravi,« zaključiva.

Zdaj moram poklicati samo še Bino in odpovedati najino popoldansko druženje z otroki vred. »Hej, bejba, z nami danes ne bo nič. V prafaktorje sem razstavljena,« ji povem. »Ja, kaj si pa delala?« vpraša še ona. »No, sedla sem na kolo in strašno sem uživala. Potem sem ugotovila, da sem malo premalo pila, in sem na črpalki spila vodo in kakav, po mojem je bil kakav največja napaka. Čez približno 15 minut nisem več mogla obrniti pedala in sem se usedla poleg kolesa na tla,« ji skoraj natanko opišem včerajšnje popoldne. »Kje pa so bili tvoji?« vpraša in se dela resno. »V kampu so ostali, smo bili dogovorjeni, da prikolesarim sama domov. Mojega sem potem klicala, samo se je javil šele po kakšnih treh urah, ker so bili v parku. Nekako sem se odvlekla do črpalke in jih tam počakala,« pojasnim in obema se zdi smešno, v kaj sem se spet spravila. »Ne smej se, prosim, in ne komentiraj, vse me boli,« se kislo zasmejim. »Tudi prav. Ti kaj prinesem?« se še kar smeji, in, iskreno, to je tudi najboljše, kar v tem trenutku lahko stori. »Ne, hvala, bom že nekako. Zdaj bom predvsem izkoristila dopoldan zase. Joj, sem smotana,« se jezim nase in ona doda, da sem res in da ne pozna človeka, ki ne bi bil. »Porihtaj se,« in že sem prepuščena sama sebi.

Res mi ni jasno, kaj sem razmišljala ob tem kolesarskem podvigu. V službi smo končali neki večji projekt, mali je bil star malo manj kot štiri leta, in če seštejem njegovo (ne)spanje in (ne)spanje starejše hčerke, v kosu nisem spala že skoraj devet let. Seveda sem ponoči vstajala v glavnem jaz, jaz to zmorem, ne, hvala, ti kar spi, bom jaz. Vse to je spadalo v paket bom sama, hvala, ne rabim pomoči, popoln nadzor po eni strani in neodvisnost po drugi. Za redno telesno dejavnost sem imela zelo malo časa, kaj šele za pripravljenost, da bi prekolesarila toliko kilometrov v enem zalogaju. Res ne vem, od kod mi ideja za takšen podvig, vendar so me očitno kolo, svoboda in sonce tako močno vabili, da sem vabilo sprejela brez večjih pomislekov. »No, o takih mamljivih ponudbah pravzaprav nikoli ne razmišljam preveč, velikokrat šele po tem, ko je že prepozno in se včasih tolčem po glavi, kaj mi je bilo pa tega treba,« sem iskrena do sebe. »Kaj pa tisto, kar bi zamudila, če se ne bi tako brez razmišljanja podala na pot? Priznaj, da bi ti bilo žal.« Res bi mi bilo … Ampak to kolesarjenje je bilo živa neumnost. Vse me boli! Vse! Slabo mi je in ja, to je bil popoln napad na moje telo. Trapa, si ponavljam v krogu, čeprav vem, da s tem sprožam še dodatno negativno energijo. Res trapasto. Z vzglavnikom se pokrijem čez glavo in poskusim zaspati. Vse me boli! Koliko časa misli zdaj to trajati? Oja, je trajalo in zahtevalo je potrpljenje, ogromno potrpljenja, ki ga takrat še nisem poznala.

Seveda si takrat niti v sanjah nisem mogla predstavljati, kako dolgo bo to trajalo, verjetno pa je bilo moje kolesarjenje samo pika na i po situacijah, ki sem si jih ustvarjala že dalj časa, če ne kar vse življenje. Enkrat je nekdo moral reči: dovolj, in pri meni so to najprej storile noge, potem še oči in na koncu želodec. Avč, to je bolelo in bilo je grozno. Nobena hrana mi ni dala občutka sitosti, ni mi bilo jasno, zakaj zjutraj kar ne morem vstati in se spraviti v pogon. Da ne bo pomote, še vedno sem se kmalu trudila čim več postoriti sama, se po treh dneh poležavanja vsako jutro spraviti v resno službo in preživeti osem ur v od vročine pregreti pisarni, s triletnikom in devetletnico smo se odpravili še na aktiven dopust. »Samomorilsko, še zdaj ne vem, kako sem vse skupaj zmogla,« mi grejo vsakič vse dlake pokonci. Jaz to zmorem. Po desetih dneh sem si morala tudi priznati, da terapija z medom, ki sem si ga mazala na vnete oči, ni imela pravega učinka (in ceno za to s kroničnim vnetjem oči po malem plačujem še danes). Ampak … jaz to zmorem. Še vedno in vedno znova. Bom že, ne, hvala, saj ni tako hudo.

K vragu, bilo je prekleto hudo in morala bi se uleči v posteljo in pustiti, da skrbijo zame kakor za majhnega otroka. Morala bi to zahtevati in jasno povedati, da potrebujem pomoč, veliko pomoči. Ampak ker jaz to zmorem (in še vedno ne znam zahtevati), sem počakala do konca poletnih počitnic in se potem za dva tedna zavlekla v posteljo vsaj ob dopoldnevih, ko sta bila otroka v šoli in vrtcu.

Trajalo je precej časa, da se je telo sestavilo nazaj, pravzaprav se sestavlja še zdaj, vsak dan znova. Sestavlja se z zahtevnimi, a spodbudnimi lekcijami, z veliko učenja, kako delati stvari drugače, in nenehnim preverjanjem, ali sem to zdaj jaz ali kdo drug in ali je to dejanje dobro zame ali za koga drugega, ali si to želim jaz ali kdo drug. Nič se mi ne zdi tako samoumevno, kot se mi je zdelo prej. Zdaj sem iskreno hvaležna za vsak dan, ko me telo oskrbi z energijo za premikanje in življenje. S svojim telesom hočem ravnati lepo, ker tudi telo lepo ravna z mano, in če mu prisluhnem, dela kot najbolj natančen in domišljen stroj. »Čudež življenja, kar lahko ustvarita samo narava in ljubezen,« me prevzame romantika, in oja, to je res čudež, tako naraven, enostaven in popoln. Trenutek popolnosti.

Kaj so si ob mojih telesnih kolapsih v zadnjih tednih in mesecih mislili moji bližnji, pravzaprav ne vem, še najbolj imam občutek, da me niso jemali resno, kajti kadar sem bila v slabi koži, sem po svoji stari navadi to poskušala prikriti s klavrnim nasmehom in dvoumnimi izjavami, slabega počutja in bolečine pa tako nikoli nisem priznavala. Šele zdaj mi je postalo jasno, da bi tudi doma morala ubrati enako metodo kot pri zdravnici, torej, danes je mamino počutje na primer na 8, to je že zelooo hudo. V resnici je pri meni videti takole: butnem z boso nogo v skalo, si zlomim prst, se kislo nasmehnem in odkorakam naprej. Zvečer sinu zaplenim leseno palčko od sladoleda in si jo privežem na zlomljeni prst, zjutraj veselo korakam naprej, naslednji mesec pa opazujem prst na različnih stopnjah otečenosti, kako spreminja barvo od rdeče do vijolično modre. »Pa kdo bi me jemal resno, če še sama sebe ne,« se ne neham smejati ob spominih na te dogodke, ki jih živo vidim pred sabo. Smejim se pa zato, ker je življenje precej prijazno do mene in si na svojo srečo vsaj do zdaj še nisem kaj hujšega zakuhala.

Kakorkoli, nekoč bom takšnega ravnanja s samo sabo povsem ozdravljena, to je moj trden namen. Danes zanesljivo še nisem, preverjeno, saj sem poleti nekam brcnila, tokrat z levo nogo, in si zlomila prst še na tej. Zdaj je debel in rdeč, jaz pa kljub temu veselo tekam po hribih in se na včasih samotnih sprehodih učim, kako je treba poskrbeti zase. »Odgovornost vsakega človeka je, da poskrbi za svoje potrebe in želje in jih tudi dovolj jasno izrazi, brez užaloščenega pričakovanja, da bodo drugi opazili njegovo stisko,« se prepričujem in si ponavljam kot kakšen vojak. Še enkrat, si me slišala? In še enkrat, pri čemer mi usta lezejo v nasmeh. Sama sem vedno veliko lažje reševala potrebe drugih, ob tem pa pustila sebe zadaj in na koncu z dolgim nosom prelagala jezo in krivdo na vse okoli sebe. Tega se res ne grem več, ker ni koristilo nikomur, še najmanj pa meni. Trapasto. »Mah, besna sem, kakšna neumnost,« bentim sama pri sebi. »Odgovornost vsakega človeka je, da poskrbi za svoje potrebe in želje in jih tudi dovolj jasno izrazi, brez užaloščenega pričakovanja, da bodo drugi opazili njegovo stisko,« si ponavljam v krogu in opazujem svoj zadebeljeni prst na nogi, opeklino na levi roki, šive na levem gležnju in brazgotino na desnem kolenu.

S kolesom pa sem do nadaljnjega opravila. Res trapasto. Ali pa niti ne tako zelo trapasto, koliko novih spoznanj mi je ta zgodba spet prinesla, se popravim. Na koncu bom še rekla: »Kaj bi zamudila, če ne bi bilo tega kolesarjenja.« Kiki, tebi ni pomoči, pa če še toliko razmišljaš. Ne vem, ali bi se smejala ali jokala.

Odkar so se mi začeli dogajati ti zdravstveni izzivi, sem si tudi zastavila nagajivo nalogo, da za kogar sumim, da se mu lahko zgodi kaj podobnega – nekakšen telesni kolaps, ga o tem ustrezno podučim in primerno posvarim. Začnem previdno, kakor mačka okoli vrele kaše: »Zdravo, kako si? Še tečeš? Ja, veš, jaz sem pa v nekem trenutku pretiravala in me je potem čisto sesulo. Ja, pa strokovno pomoč sem si poiskala, psihoterapija in to. Poglej moje levo oko, vidiš, tale guba je nastala, ker nisem šla pravočasno po kapljice, in zdaj imam malo kronično vnete oči.« Tukaj se po navadi pogovor konča, najbrž bom morala ubrati drugačen pristop, že razmišljam o tem. Jasno je, da večina še ni pripravljena na moje pametovanje in me samo malo, ali bolje rečeno, precej nejeverno gledajo. Saj tudi sama nisem bila pripravljena na to zahtevno življenjsko učno uro, dokler je nisem doživela na lastni koži. K vragu, res je bilo hudo, veš tisto, ko bi, pa ne gre. Nekako poskušaš, pa veš, da to ni to. Ure postanejo dnevi in dnevi postanejo meseci in meseci postanejo leta. In ti se še vedno sestavljaš nazaj, ker si se prej pač toliko let razstavljal. Potrpljenje, potrebuješ ogromno potrpljenja, ki ga prej nisi poznal.