Srečanje s samo sabo je postajalo neizogibno, ne telo ne glava nista hotela več sodelovati v starem načinu razmišljanja in delovanja. Kljub skrbi za gibanje in navidezno vedno dobri volji, kar spada k vlogi popolne hčerke, mame in žene, sem se počutila preprosto zanič. Zdravniški pregledi niso pokazali nič posebnega. »Stres bo,« je bil odgovor, …
Neža Maurer: Potovanje k tebi K tebi potujem vse svoje življenje. In ko bo življenja konec, kako bom potovala! Pridi mi naproti. Hodim zelo počasi, a se nikoli ne utrudim. Moje življenje je potovanje k tebi. Le kam bežijo te noči? Prijetno dremava odprem oči in se počasi zavem življenja okoli sebe. …
Vse bo še dobro. Počutim se odločeno, da obrnem novo veliko poglavje. Vse vesolje me je svarilo pred katastrofo, jaz pa sem drvela mimo opozorilnih znakov in hotela igrati igro, ki je ne znam igrati. Moj originalni plan B je bil že v začetku zgrešen, ker to nikoli nisem bila jaz, hotela sem, hotela sem …
Besna sem sama nase, boli me vsak delček telesa. »Draga moja, možgane imaš za to, da jih uporabljaš,« si dopovedujem, ko se poskušam odvleči po kozarec vode. Včeraj sem se z družinskega taborjenja s kolesom odpravila proti domu, po približno treh urah kolesarjenja in opravljenih 60 kilometrih pa sem popolnoma brez moči obsedela na tleh …
»Tebi se zdi, da si zadovoljna?« vprašam Bino, ko stopava proti vrhu hriba. »Zelo bom zadovoljna, če se ustaviva na polovici in se malo uleževa v travo, veš, meni se tole ravno ne ljubi.« Seveda mi ni treba dvakrat reči, v trenutku se prilagodim. Zdaj imam za to celo papir, bila sem na testiranju osebnosti …
To je zgodba neke ženske. V njeni glavi je zgodba nastajala več let, vendar nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, da bi jo napisala. Bodimo iskreni, ker si ne časa ne priložnosti ni vzela. Dokler nekega lepega dne ni vse postalo jasno, kot je lahko jasno le čudovito jutro brez enega samega oblačka na …
Ko stopim v dnevno sobo, sta otroka prilepljena na kavč in televizijo. »Dobro jutro, čmrlja,« ju pozdravim in poljubčkam od levega do desnega ušesa in nazaj. Ta velika se potem seveda obriše in me s tem vsakič znova opomni, da bi poljubljanje moralo biti obojestransko. Ampak jaz se ne dam, poljubov nikoli ne more biti …
Zvečer najmlajšemu berem kratke zgodbice, potem zaspi tako rekoč v sekundi. To ima po meni, prav vidiš, kako umirjeno in trdno spi. Ta velika se premetava in še ponoči nenehno brblja, mali pa spokojno spi. Opazujem ga, ko spi. Roke za glavo in rahel nasmešek na ustnicah. Sklonim se in ga poljubim na lička, pa …
Kje je tisti del o junakinji. No, tukaj je stran 11. Saj ni res, pa je 🙂 Čakam, da bom na vratih spalnice zagledala napis: »Pozor, mama že tretjič bere novo knjigo, spet bo kaj pametnega ugotovila.« Res je, še sama sebi se čudim. Saj ni res, pa je, ampak res je, priznam. Knjige imajo …
Pojdi, dekle, pojdi! Ko sem v začetku aprila 2020 zaključevala zadnja poglavja o Kiki Buzz, mi je sestra posodila knjigo Annet Huizing z naslovom Kako sem po nesreči napisala knjigo. V zvezek z zapiski iz knjig, časopisov, spletnih strani sem si prepisala naslednje odlomke. Stran 11: »Pisanje je nekaj, kar se mi dogaja samo od …
