Cunami v moji glavi

Ko stopim v dnevno sobo, sta otroka prilepljena na kavč in televizijo. »Dobro jutro, čmrlja,« ju pozdravim in poljubčkam od levega do desnega ušesa in nazaj. Ta velika se potem seveda obriše in me s tem vsakič znova opomni, da bi poljubljanje moralo biti obojestransko. Ampak jaz se ne dam, poljubov nikoli ne more biti preveč.

Mož pripravlja smutije v petih barvnih kombinacijah. Pult je posut s samo superhrano. Ne, ne bom ga zdaj pobrisala, bom potem. Smutijev se niti dotaknem ne več, ker moj želodec ni več za te hece. Ko sem nazadnje poskusila s tem zdravim sadno – zelenjavnim pristopom, se je končalo z nekajmesečnim gastritisom. Moj želodec … veliko je že dal skozi … S pogledom objamem naš dom. Lepo je in prijetno, vsi trije delujejo zadovoljni.

Čez nekaj minut sem že pod tušem. Zdi se mi, da imam časa na pretek. Otroka sta že dovolj velika, da ju ni treba ves čas imeti na očeh. Joj, kako sem včasih lovila sekunde pod tušem, sploh pri mlajšem. Želela sem si samo pet minut miru pod tušem, pa sem kar naprej nekam hitela. Še tole bom naredila, zmorem tudi to, saj bom sama, ne, hvala, saj gre. Trapasto, me prešine, ampak ob tem se zarežim kot najbolj nabrit otrok in prepustim se zabavnemu občutku. Še enkrat ponovim, trapasto, ker sta očitno ta beseda in način, kako mi preleti možgane, tako zabavna, da sem morala še enkrat poskusiti. Ne morem se nehati smejati. Res trapasto vse to, ha ha. Zmorem tudi to, saj bom sama, ne, hvala, saj gre. Res trapasto.

Potem vzamem piling za telo in si zdrgnem pete in komolce, ker je to tako prijetno in tako zelo dobro dene. Zgrabim še kokosov šampon, ki sem ga dobila od prijateljice za rojstni dan. Mmmm, kako lepo diši. Zmočim si lase, in ko pena teče po meni, pomislim, kako lepo telo imam. Namilim si trebuh in ramena. Dotaknem se svojih mišičastih nog in sem jim hvaležna, da so tako trpežne.

Zaprem oči, in čeprav nočem, me misli odnesejo v neko drugo stanje, v neki drug svet in vonj, vonj po kokosu izgine, prav tako občutek toplote okrog mene. Stresem se, ko ne morem nehati premišljevati, kako se stvari spreminjajo. Kot najstnici so mi šle najbolj na živce prav moje močne noge, še veliko let kasneje sem jih skrivala v precej prevelike hlače, najhuje pa mi je bilo obleči kratke hlače. Zavidala sem sosedi, ki je imela noge kot zobotrebce. Ene same močne noge so me bile, kadarkoli sem se pogledala v ogledalo. »Ene same močne noge,« zdaj zavijem z očmi in vem, da to še zdaleč ni bilo res, ampak dejansko sem videla samo svoje noge. Popačena slika v ogledalu, kot so tista v zabaviščnih parkih, ki ti napihnejo trebuh ali obraz v velikansko neprepoznavno gmoto. Takšna sem se videla v ogledalu. Kaj vse lahko naredi glava!

»Ah, no, kaj mi je bilo zdaj treba teh misli, pa tako lepo jutro je. Daj no, dekle,« se želim priklicati nazaj. Na moje veliko veselje že en prijazen nasmeh sami sebi takoj učinkuje, kajti že naslednji trenutek sem fizično še vedno pod tušem, z mislimi pa že pri bolj zabavnih stvareh, na primer pri knjigi Nore Ephron Moj vrat mi gre na živce. V njej sem prebrala, da bi ženska, glavni lik v knjigi, pri petindvajsetih celo leto naga hodila okoli, če bi vedela, kakšna bo videti pri petdesetih. Sama se na srečo počutim natančno tako kljub bližajoči se okrogli številki. Z lahkoto bi zdaj stekla na ulico in se pokazala v svoji najbolj naravni obleki. Rada imam svoje telo, res je udobno.

Toplota okoli mene se je vrnila.

»Mami, kam gremo danes?« me iz toplih misli predrami najlepši glasek na svetu. Vsekakor ven, na zrak, v naravo. Malo zaradi zdravja, veliko zaradi najboljše družbe in časa in prostora, ko nas nič ne omejuje. Ni nastlanega pulta, knjig, ki ne stojijo v čisto ravni vrsti, igrač v vsakem nadstropju, oblek, ki jih je treba zlikati in zložiti v omare … Nikakor se ne morem rešiti te more večnega pospravljanja, najraje bi imela vse zloženo v vrsto in sterilno čisto (ob treh razigranih sostanovalcih …). »Na hrib gremo, potem pa na vročo čokolado,« odvrnem hčerki, medtem ko si brišem telo. Še malo kreme in že sem na poti do omare. Mali si pokrije oči, ko zavita v brisačo odkorakam mimo njega. »Obleci se raje,« se mu nasmehnem in čez nekaj trenutkov smo že v avtomobilu. Otroka sicer godrnjata, ker morata spet hoditi, v resnici pa vesta, koliko več časa tako preživimo skupaj. Pa tudi čokoladni keksi na cilju so čudoviti.

Zvečer vsi trije gledajo tretje nadaljevanje Vojne zvezd, sama pa se zatopim v knjigo. Verjetno je to vpliv primarne družine, saj mi nikoli niso dovolili preveč »buljiti« (tako je govorila moja mama) v to škatlo. Po drugi strani pa sem bolj kot česarkoli drugega željna misli iz knjig, ki se že mesece kopičijo v naši dnevni sobi.

Ko že desetič vzamem v roko isto knjigo, premišljujem, da bi se morala sama s seboj ukvarjati zlasti zaradi sebe, vendar priznam, da sem stvari začela spreminjati predvsem zaradi njiju, najinih otrok. Bil je avgust pred osmimi leti in pred šotorom sem zagledala naslovnico revije Jana, na kateri je pisalo: »Stara sem 50 let, ločena in brez ficka v žepu.« V trenutku, ko sem zagledala te besede, mi vsaj na prvi pogled ni grozilo nič od tega, zato se še zdaj sprašujem, zakaj so sprožile takšen cunami v moji glavi. Vendar so ga. Zaradi te naslovnice sem nekega poletnega dne obrnila kompas v svojem življenju in v svoji glavi. Mislim, da se tovrsten preobrat ni zgodil prvič. Sem pa prvič obrnila kompas z najbolj sebičnimi nameni do tedaj – najprej sem to storila zato, da bi poskrbela za otroka, toda skozi dejanja je postalo jasno, da končno hočem in moram v prvi vrsti poskrbeti zase.

Tistega poletnega dne mi je začelo neskončno brneti v glavi, dobila sem napad panike, in še danes jo začutim vsakič, ko se spomnim na ta stavek v reviji. Ne, to se ne sme zgoditi, sem si ponavljala, da ne bi pozabila, kaj se ne sme zgoditi, v resnici pa sem se z lahkoto predstavljala v taki situaciji. Doma nisva imela ravno najboljšega obdobja, otroka sta bila majhna in temu primerno je bilo življenje precej naporno. Trudila sem se usklajevati delo in družino, skrbeti za naš dom in zgledno zakonsko življenje. Že ob besedi trudila me zmrazi, res sem vse počela z najboljšimi nameni, morda sem se samo za odtenek preveč trudila. Trudila … Se me je zato ta  stavek na naslovnici tako dotaknil? Ali kaj, kaj se skriva tukaj zadaj?! Trudila … Ta beseda mi nikakor ni všeč. Nos potegnem skoraj do oči, tako se namrščim, ko jo izgovorim. A, to pa ne bo dobro, odkimam z glavo in se pogumno podam na pot raziskovanja ozadja za besedo “trudila”.