Dober dan, ljubezen

Zvečer najmlajšemu berem kratke zgodbice, potem zaspi tako rekoč v sekundi. To ima po meni, prav vidiš, kako umirjeno in trdno spi. Ta velika se premetava in še ponoči nenehno brblja, mali pa spokojno spi. Opazujem ga, ko spi. Roke za glavo in rahel nasmešek na ustnicah. Sklonim se in ga poljubim na lička, pa se niti ne premakne. Izkoristim trenutek in ga poljubim še večkrat, saj čez dan oba bežita pred poljubčki, zdaj pa je samo moj. Rodila sem najbolj popolnega moškega na svetu. »Ups, aleluja,« se takoj prizemljim, saj takšno razmišljanje ni dobro niti za malega niti zame, je pa dejstvo, da tako je. Odnos med mamo in sinom je res nekaj posebnega in z lahkoto si predstavljam, kako me bo vrtel okoli prsta, še ko bo odrasel. Ampak iz mojega fantiča bo nekoč zrasel moški in oče, in če kaj, mi grejo pošteno na živce moški, ki vse življenje iščejo mamico in bližnjice. Ne smem ga več razvajati, pa naj bo zdajle še tako prijetno. Zasmejim se. »V teoriji se sliši tako lahko, delate pa, gospa, precej drugače, ampak že da se tega zavedate, je veliko,« slišim tihi notranji glas in spet vem, da ima prav. Zakaj so nekatere stvari tako jasne, pa jih preprosto nočem slišati?

Moj odnos z moškimi nikoli ni bil enostaven in zdaj imam tukaj sina, ki pritiska na vse moje šibke točke. Najprej jih je lepo spodbujal moj oče, malo je uspelo mojemu možu, za sladico pa še ta mali vragec. Boste že videli, lepega dne vas bom vse postavila v vrsto in potem se bojte vaše nove Kiki, ki bo na vsako vprašanje stisnila pesti in odgovarjala: »Ne, ne, noup, ne, ne, nemogoče, naredi sam, to boš naredil zame, ne, ne in ne.« Po pripovedovanju sem to že enkrat znala, ko sem bila majhna. Moj odgovor na vsako vprašanje je bil zelo predvidljiv – ne. Priročno, kajne?

Nikakor mi od nobenega od otrok ne uspe izvedeti, ali že imata kakšno simpatijo. Sama sem v njunih letih imela vse liste porisane s srčki in popisane z imenom prvega srčnega izbranca. Ubogi revež, gotovo mu ni bilo prijetno. Moje zaljubljanje je bilo videti nekako tako: v tistega, ki me ni maral, sem bila zaljubljena, in tisti, ki je bil zaljubljen vame, mi je šel na živce. In ponovimo vajo. Ahahaha, trapasto, pa zelo v redu fantje so se zaljubljali vame, jaz pa takole.

Ne spomnim se obdobja, ko ne bi bila zaljubljena. Zaljubljam se veliko in intenzivno. Ljubim ljudi, živali in naravo. Ljubim življenje in skoraj nič drugega me ne zanima. Če bi znala, bi stala na prstu ene noge kot baletka, se vrtela okoli svoje osi in vpila: »Ljubim ta trenutek!« No, potem bi se utrudila in malo poklapano hodila naokoli, toda prej ali slej bi se želela spet zavrteti kot baletka. Z leti se navadiš, ni druge, do zdaj mi še ni uspelo spremeniti tega dela svoje osebnosti, pa čeprav vem, da imajo prav tisti, ki pravijo, da je tako naporno živeti. Ja, je naporno, ampak tudi lepo. To je moje življenje.

Lepo je, ko vidiš, da uresničuješ svoje sanje. Iskreno, moje življenjske sanje so se v celoti uresničile. Sanjala sem o družini, ki veliko časa preživi v naravi, se smeji, pogovarja in se ne prepira (to o prepiranju je bila zame še posebej pomembna točka, pri tem pa sem malo pozabila, da se je včasih prepirati vendarle dobro, vendar o tem kdaj drugič). Nikoli nisem sanjala v ednini in razmišljala, kaj bo z mano, kaj si želim jaz, finančno in v poklicu, videla sem samo srečno družinsko življenje z veliko sonca, smeha in gibanja.

Trenutek za razmislek. Kot majhen otrok sem vedela, kaj si želim. Pravijo, da če veš, kaj si želiš, se to tudi uresniči. To lahko potrdim. Poglej, pa še res je, vedno sem imela v glavi slike, ki jih zdaj živim. Halo, se z velikimi očmi prebudim iz misli, kje je danes tvoj izziv, Kiki, zakaj te to žalosti? Zdaj vem, kaj si želim, pa prevečkrat nimam dovolj poguma ali zaupanja, da bi to sploh uvrstila med svoje načrte za prihodnost. Trenutek, ne, cela večnost za razmislek. Tišina. Čas, ki traja. Čas zame. Kiki, zakaj te to žalosti? Ne reči, da si nehala sanjati. NE. Nisem. Ne, se ustrašim. Ne, nisem. Sem mogoče malo … ?

K..c gleda, mi pride prav naslov knjige Johna C. Parkina, ko se vrnem v sedanjost, to bom spremenila, na tem se da delati. To se mi zdi veliko lažje kot rešiti se čustev, ki se prikradejo in odkradejo ob mojem vrtenju na enem prstu. Si že predstavljam samo sebe v beli obleki in s koktejlom v roki ob morju, z lahkoto. O, še veliko drugega si z lahkoto predstavljam. Ne, nisem, no, mogoče sem samo za kratek čas … nehala sanjati.  V redu, priznam. Se zgodi, glavno, da sem nazaj!

Od zdaj naprej bom sanje odločno spet vpeljala v svoje življenje, ampak zdaj se bom najprej vrnila k ljubezni. Pred kratkim sem ob neki priložnosti prvič slišala podoben stavek, kakršnega vse pogosteje izgovarjam sama – malo mi je nerodno, kako sem se v razmerjih včasih vedla … Opazujem ljudi, pare, ne iz gole radovednosti, ampak zato, da bi si v času svojega kratkega življenja ustvarila sliko, za kaj gre pri tej strasti, ljubezni in zakonu dveh »v dobrem in slabem«. Zakaj se ženska odloči za moškega in obratno in potem pristaneta v skupni celici, kjer se prilagajata drug drugemu, se klesata, kot to počne kipar s kipom, ter iščeta in preizkušata meje drug drugega. Jaz in ti, ti in jaz? In zakaj ravno ti, ki mi ta trenutek daješ vse in naslednji trenutek jemlješ vse? Kje so pa vsi drugi ljudje?

Včasih tako v kotičku glave premišljujem, kaj pomeni združitev in kaj pomeni ločitev. To ni hec, pomislim, ko z očmi raziskovalke opazujem vse te kombinacije okoli sebe in se zavem, da me nekaj žene k iskanju rešitve te zapletene uganke. »Vsaj delček odgovora mi ponudite, prosim,« si belim glavo in si še enkrat priznam, da me ta tema, odnosi med ljudmi, neskončno privlači. Nikoli si nisem nalagala lahkih izzivov, ampak ta se mi zdi pa prav smešno nemogoč. »Morda moram začeti na začetku in najprej rešiti svoj izziv, najprej izklopiti glavo in se prepustiti življenju,« z vsakim vdihom in izdihom čutim večje olajšanje, dokler se popolnoma ne razbremenim: »Ostane, kdor želi, in odide, kdor želi, ti pa vedno ostaneš, sam sebi prijatelj ali sovražnik.«

Vedno pogosteje se po razlage, ki jih iščem v svoji družboslovni glavi, zatekam k biologiji človeka. So res vse hormoni in želja po nadaljevanju vrste? In kaj ostane, potem ko se ta biološka igra reprodukcije konča? Ženska naj skrbi za dom, moški pa naj gre na lov, ženska naj skrbi zase, moški pa za preživetje družine, ženske naj grejo živet z ženskami, moški pa z moškimi.  Ah, kaj me briga, vsak naj naredi tako, kot mu najbolj ustreza. Še prej pa naj poskusi narediti kaj na sebi in na svoji zgodbi, ker če ne bo, bo to vse življenje nosil s sabo in se ves čas vrtel v istih vzorcih, tako v službi kot doma in pri otrocih, ti bodo te vzorce povzeli in jih potem prenašali naprej … Ojoj, koliko odprtih tem, spet preveč premišljuješ, se nasmejim sama sebi. Pusti še kaj za drugič.