K tebi potujem vse svoje življenje

 

Neža Maurer: Potovanje k tebi

 

K tebi potujem vse svoje življenje.

In ko bo življenja konec, kako bom potovala!

Pridi mi naproti.

Hodim zelo počasi, a se nikoli ne utrudim.

Moje življenje je potovanje k tebi.

 

Le kam bežijo te noči? Prijetno dremava odprem oči in se počasi zavem življenja okoli sebe. Ošvrknem budilko, ki sem jo prehitela za nekaj minut. Pod debelo odejo je prijetno toplo. Prekotalim se na hrbet in spet zaprem oči. Roke tako kot zvečer sklenem na prsi in se uglasim sama s sabo. Zares sem dobro in trdno spala, počutim se spočito in polna energije. Veselim se dneva in predavanja, ki je pred mano. Umirjeno diham in se sprehodim skozi svoje misli. Hvaležna sem, da sem hvaležna za vse, kar me obdaja. Potem se nasmehnem ob misli, da imam svojo srečo. Malo se potegnem vase, ko se spomnim, da ni bilo vedno tako. In sem še enkrat več hvaležna za vse korake in odločitve, ki sem jih naredila, da sem ta trenutek tukaj, kjer sem. Dovolim si, da v svojem življenju dajem prednost intuiciji, občutkom in občutenju. Naučila sem se zaupati sebi in življenju, pa čeprav včasih izgleda, kot da leti vse mimo načrtov in želja. Potem se spomnim dogodkov izpred let, ko sem prvič vedela, da bo vse tako, kot mora biti, drugič mi je bilo že kmalu jasno, da se moram ustaviti in prenehati trmariti na zamišljeni poti. Pa se nisem, po vseh naporih je celo noč lilo kot iz škafa. Ah, za nazaj je lahko biti pameten! Dobro, kje smo že ostali? Tukaj in zdaj, vstati bo treba.

Jutro poteka v ustaljeni rutini. Izmenjujemo se v kuhinji in kopalnici. Ko pomaham mlajšemu, mi manjkajo samo še ličila. V bontonu piše, da ženska ne sme iz hiše brez ličil. No, s tem se ravno ne strinjam, ampak za poslovne priložnosti pa so tudi zame ličila postala obveza. Previdno potegnem čez levo oko … Joj, to moje oko, spet bo razbolelo, ko bom zvečer izprala senčilo. S tem očesom se bom očitno morala še odločneje spopasti, pa ne gre vse naenkrat. Bo že prišel čas tudi za to oko. Tako, zdaj sem tudi po mnenju odraščajoče hčerke urejena. »Ta srajca ti tako zelo pristoji,« mi pove, ko mimo mene odhiti po šolsko torbo. »Se še spomniš, kdaj sva jo kupili?« ji odvrnem. »Ja, kdaj greva spet?« še pripomni in odleti mimo mene. »Lepa si,« zakričim za njo. Ona z drobnim nasmeškom prikima: »Vem, tudi ti.« »Pa ne samo tako,« ji pomežiknem in že je hiša prazna. Mož je danes začuda od doma odšel pred menoj.

Predavanje poteka v enem izmed mojih ljubših hotelov. Hoteli, pa naj bodo doma ali drugje, hoteli imajo zame vedno poseben čar. Sem že povedala, da kadar si predstavljam sliko starejše sebe, vsa v belem sedim v belem hotelu in brez odvečne prtljage srebam kavo? Aja, sem že, pa povem še enkrat. Hotel me pozdravi in jaz pozdravim njega. Prijazen receptor me usmeri do predavalnice. Še zadnjič se pogledam v odsev na hodniku in počutim se dobro v svoji koži. Ne da bi želela, se mi v glavo prikrade misel, kako sem, ko sem bila že poročena, sestavila svojo podobo v glavi. »Poglej, Kiki, tvoj oče je simpatičen, je tako?« »Je.« »Tvoja mama je simpatična, drži?« »Ja.« »Torej ni prav nobene logike, da ne bi bila simpatična tudi ti!« »Jaaa,« me je takrat spreletelo. Jaaa … in vse ostalo je postala zgodovina. Ah, ja, s čim vse se ljudje ukvarjamo. Pa se in če se, je že prav tako. Vse ob svojem času, tudi mladostna negotovost ima svoje čare. In modrost v starosti in moje življenje … ki je potovanje k tebi.

Preverjam zadnje podrobnosti. Tehnika brezhibno deluje, prostor je ravno prav osvetljen in velik. Naenkrat se začne polniti, zdravo, pokimam in spet in spet. Z nekaterimi se na kratko srečamo z očmi, spet drugi hitijo do svojega mesta. V nekaj minutah so skoraj vsi sedeži zasedeni in ko se na hitro preštejemo, lahko začnem. Začetek tega, meni tako ljubega popotovanja – od mene k tebi in od tebe k meni. Vsako predavanje je zgodba zase, v kateri sodelujemo in rastemo vsi, tudi jaz, vedno znova in znova. V roke vzamem daljinca in se sprehodim do točke, ki mi najbolj ustreza. Ko se ustavim, se spomnim darila, ki mi ga je povsem nepričakovano poklonila sodelavka iz nekdanje službe. »Veš, Kiki, ko si takole stala na odru in razlagala o projektu, veš, tako super izgleda. Kako se postaviš, držiš in govoriš. Prava asica,« je takrat rekla in mi s tem za vedno spremenila odnos do nastopanja v javnosti. »Res, kako to misliš?« sem jo vprašala še za potrditev. »No, vse no. Kako stojiš, pa kam daš roke in noge, sploh nimaš treme,« je nadaljevala in sama sem vedno bolj na široko odpirala oči. Kakšno darilo v nekaj nepričakovanih minutah! In vse ostalo, od strahu, treme, negotovosti, neodločnosti, je postalo zgodovina. Nasmehnem se pri sebi in zdaj zares lahko začnem.

Kdo sem jaz? Sem hčerka, mama, žena in samostojna podjetnica. Vidite, te fotografije prikazujejo, kdo sem in iz česa sestoji moj vsakdan. Tukaj sem kot mama, kar sem izjemno rada, in sčasoma sem ugotovila, da je družina moja osrednja življenjska vrednota. Zato tudi zavzema največ moje energije in časa. Ko sem ugotovila, da ima zame družina prednost pred drugimi vrednotami, sem rešila svoj velik osebni konflikt. Do takrat me je ves čas preganjalo, da bi morala biti tudi v karieri uspešnejša in prodornejša, vendar nekako ni šlo. Seveda, če sem vedno dajala prednost družini. Potem je naslednja fotografija iz mojega poslovnega življenja, na eni izmed konferenc z mladimi. Res verjamem in moram verjeti v stvari, ki jih počnem pri svojem delu, zame so zelo pomembni oprijemljivi delovni rezultati. Na tretji fotografiji sem tam, kjer se družijo sonce, zrak in svoboda. Neskončna svoboda uma in telesa. Na tretji fotografiji sem ob sončnem vzhodu na hribu.

Marec 2019

4.30. Tu, tu, tu, tu, tut, tut, tut, tut, tututututut. Pok. Končno zberem dovolj moči in pritisnem na pravi gumb na budilki. Pa od kod mi te ideje, da vstajam sredi noči in brencljam proti vrhu hriba, od koder je najlepši sončni vzhod? Aja, saj vem, vsaj en človek je to počel že pred mano in ideja se mi je zdela fantastična, zdaj pa enostavno ne znam nehati. Kolikor mi gre na trenutke na živce, me je po drugi strani zasvojilo. Odvisna sem od tega, da vsake toliko vidim sončni vzhod na vrhu hriba. To je po mojem mnenju med številnimi odvisnostmi kar dobra odvisnost, bila sem že v primežu hujših.

Naenkrat sem na vrhu, ura je 5.52, ravno še dovolj časa imam, da poiščem najboljšo točko za nepozabne trenutke ob vzhodu sonca. Marca sonce vzhaja precej bolj desno kot poleti in bolj levo kot pozimi, po svojem občutku bi rekla, na sredini med poletjem in zimo, če sem dovolj natančno pojasnila. Če bi mi to nekdo poskusil razložiti v šolskih klopeh, nikakor ne bi razumela. Saj bi se naučila na pamet, to zagotovo, ampak da stvari razumem, jih moram doživeti in razvozlati sama.

 5.58, ura in 28 minut od prvega zvoka budilke. Prihaja, najprej je samo več svetlobe na tistem delu neba, potem začne lesti ven, sploh ne počasi, prihaja zelo odločno, v vsej svoji lepoti. Slika je popolnoma jasna, robovi sonca so zelo dobro izrisani, tokrat je za odtenek bolj rumeno kot v zimskih mesecih. Srce mi poskakuje od veselja, obračam se, lovim sonce v dlan, ga položim na ramo, pogledam nazaj in narišem srček. V glavi mi odzvanja melodija slovenskega pevca Vlada Kreslina Nekega jutra, ko se zdani, z rokami visoko v zrak se vrtim okoli svoje osi in zavpijem od energije, ki me polni. Snega, mojega snega je ravno še za vzorec. Neskončno lepo je. Ne morem opisati, to je enostavno treba doživeti, ampak res je neskončno lepo. Edina škoda, da hrib ob tej uri še spi in ne morem nikamor na kavo. Saj jo bom spila doma, si rečem, ko me že pošteno zebe v roke. Vseeno se zima še ni čisto poslovila.

Nasmehnem se, seveda nisem vsega povedala natančno tako, ampak približno tako. To sem torej jaz.

Potem se prestavim na naslednjo prosojnico. Danes smo tukaj zato, da se prestavljamo od osebne suverenosti do osebnega blagostanja, vmes je zelo pomembna osebna odgovornost. Jupi, imam polno pozornost mladih poslušalcev. Nikoli ne vem, kaj bom na predavanju povedala, kaj bom zadržala za sebe, kaj bom dobila od poslušalcev.

Premikamo se po treh komponentah osebne suverenosti, zaznavanje, osmišljanje in delovanje.

»Veste, tisto, ko v želodcu začutiš, ali si usklajen sam s sabo ali ne … Zelo dobro je, da prečistiš svoje misli in s tem počutje, vendarle je po svetu lepše hoditi prijazen in dobre volje.«

»Osmišljanje, ja, to osmišljanje. Vedno isti vzorci, ki jih nosimo v sebi. Nisem dovolj dober, kriv sem, ne znam, ne zmorem. Kot bi pihnil v oblak, se stvari spremenijo, ko spremenimo svoje misli. Situacija, ki bi nas še nekaj mesecev držala nazaj, je lahko ob drugačnih mislih prava in uspešna pot. Na primer, namesto da se obremenjujete s tem, da vas oseba ni poklicala nazaj, in razmišljate, kaj vse ste naredili narobe, raje stopite na zrak in razmišljajte, kaj vse ste že odličnega naredili. Pa takoj zatem lahko brez slabega občutka in z enako energijo pokličete naslednjo osebo na svojem seznamu.«

»Cilj je delovanje, cilj je, da dosežete zastavljeno. Pa naj bo to zaposlitev, uspešen projekt ali zaključen študij. Manj kot boste nosili negativnih vzorcev s seboj, lažje vam bo in bolj umirjeno boste dosegali svoje cilje.«

Razumejo? Pogledam po predavalnici. Razmišljajo in delno razumejo, prav vidim, kje se zadržujejo. Eden nekje, spet drugi drugje. »Ah, sploh ni enostavno. Najprej ugotoviti in si priznati, kaj nas na naši poti ustavlja. Potem priti v globino tega, temu pravim triger ali vzorec. In ga pospraviti na smetišče zgodovine za vse večne čase. V enem dnevu tega ne bomo rešili, je pa nekaj za začetek. Želi kdo kaj povedati?« In potem se začne moj najljubši del. Nekateri se opogumijo in povejo prvo stvar, ki jim leži na duši. Sledi drugi, pa tretji. Marsikatero njihovo izkušnjo dopolnim s svojo lastno, nihče ni sam. Ponudim jim najbolj skrite in iskrene dele sebe.

April 2019

Tega, da pogosto prehitevam z razumevanjem ljudi in dogodkov, navadno ne znam uskladiti sama s sabo, s svetom in ljudmi, če mi uspe vsaj za kratek čas, slej ko prej spet zdivjam v svojo smer in se umaknem vase. »Pa tako dobro sem mislila,« se namrščim, ko se spomnim zadnje situacije. Zakaj se vsaj ena stvar ne izide tako, kot bi se morala? V roke vzamem papir in svinčnik in narišem tabelo, ki sem se je naučila na enem od izobraževanj. »Zato, poglej, zato,« si dopovedujem, »v komunikaciji z drugimi sebi vedno napišeš minus, to pomeni, da se postaviš v položaj, ti nisi v redu, drugim pa plus ali minus, ampak nikoli sama sebi plus. Zato ker se ne ceniš in ne spoštuješ dovolj, že na začetku zase pričakuješ negativen izid, in potem se to tudi zgodi.« Kako sem pametna, pomislim, pri čemer mi je jasno, da bi raje tako živela kot pametovala, to pa mi še ne uspeva preveč dobro.

»Zakaj je dobro biti pomirjen sam s sabo?« »Zato, ker potem lažje prevzemaš odgovornost za svoje besede, dejanja, odločitve, vloženi trud.« »Ne, ne, pri štiridesetih ni več mama kriva, da sediš v pisarni in veš, da si popolnoma nezadovoljen sam s sabo in celim svetom. V sebi imaš vse potrebne vire, da s polno mero osebne odgovornosti začneš sprejemati drugačne odločitve in stopiš na pot, na kateri boš bolj zadovoljen. To ne bo bolje samo zate, ampak tudi za tvoje bližnje, sodelavce in vse nas nasploh.« Ob tem še enkrat poudarim, da moraš za svojimi odločitvami stati, ne glede na razplet. Veliko lažje nam bo, ko bodo ljudje osebno odgovorno sprejemali svoje odločitve in tudi vse z njimi povezane posledice.

»No in ko najprej sodeluješ s svojo suverenostjo, jo udejanjaš v polni meri, potem tudi veliko lažje deluješ osebno ogovorno. In potem pride tretji korak, to je pa dobro počutje, blagostanje.« »Zakaj so nekateri ljudje srečnejši od drugih?« »Ah, zato ker dobro počutje ni nekaj samoumevnega. Eni se tega zavemo prej, drugi kasneje, nekateri nikoli. Sama sem zelo vesela, da sem v nekem obdobju svojega življenja prijela stvari v svoje roke.«

September 2018

Dokler se nisem odločila, da si po otroštvu, osnovni in srednji šoli, fakulteti in 19 letih dela vzamem čas zase in za razmislek o svojem življenju, sem se velikokrat počutila kot hrček v tistem velikem kolesu. Vrti, vrti, vrti, pa še vrti, vrti, vrti. Življenje me je prehitevalo po levi in po desni in z neznansko naglico sem pomagala vrteti kolesje. Starejša kot sem bila, manj sem si dovolila ustaviti in si priznati, da sem ujeta v kolesje. Saj sem si odklope privoščila že kdaj prej, ampak vedno sem jih nekako prebežala. Na neskončnih potepanjih po svetu, ob kolesarjenju in tekih po dolgem in počez … Tokrat sem se odločila, da življenjski premor dokončno namenim sebi, svojim mislim in vzorcem, ki sem jih z leti že zaznavala, nikakor pa jih nisem zmogla speljati v novo smer in novo Kiki, o kateri sem samo slutila, da obstaja. Res je bilo naporno, veliko lažje je bilo tekati po svetu in življenju, se pritoževati, tarnatin biti po malem nesrečna, toda izplačalo se je. Res se je, hvaležna sem za vsako solzo, padec na tla, vzpon, novi udarec in novo spoznanje.

In potem se začne, spet moj najljubši del. Nekateri se opogumijo in povejo, kaj jim leži na duši. Sledi drugi, pa tretji. Marsikatero njihovo izkušnjo dopolnim s svojo lastno, nihče ni sam. Ponudim jim najbolj skrite in iskrene dele sebe.

Čas beži. Bliža se konec predavanj. Spet bi najraje nekaj udeležencev zadržala pri sebi, še malo, samo še malo, malo bi vas vtaknila v svoj žep. Z nekaterimi mi potem tudi resnično uspe ohraniti stik in nastanejo nove lepe zgodbe. Nobene utrujenosti ne čutim, samo željo po še. Mislim pustim, da se prosto sprehajajo po moji glavi.

Moji so že vsi doma. V kuhinji ropotajo z lonci, odpirajo hladilnik, točijo vodo. Samo znani zvoki. »Zdravo,« zakričim pri vhodnih vratih in najprej prihajajo zdravo nazaj, potem se prikaže prva glavica. »Pridi, da te malo požulim,« mu porinem nos v lase in nastopi trenutek popolnosti. Še malo, samo še malo. Z roko ujamem taveliko in si jo privijem k prsim. Rada vas imam.

September 2019

Tudi če me ne potrebuješ, tukaj sem. Lahko sem tvoja boksarska vreča, prenesem veliko več, kot sem si včasih mislila, samo poskusi izraziti, kaj si želiš. Z objemi, jokom ali besedami. Zakaj bi bile tvoje želje toliko drugačne od drugih? Si samo … lepo bitje s svojimi sanjami.

Ne spomnim se več, zakaj sama nikogar nisem spustila zraven. Nihče se ni upal potopiti dovolj globoko, preveč bi bolelo. Škoda, da šele toliko let pozneje vem, da je ta bolečina čudovit proces neskončnega olajšanja in rasti za vse vpletene. Še, prosim, še, spoprimi se s tem, ti to zmoreš. So vzponi in so padci, ampak zdaj si tukaj in zdaj si ti in opravi že enkrat s tem, jutri bo lepši in lažji, svet bo tudi zaradi tega kanček prijaznejši, ker boš ti prijaznejši.