Potrpljenje, ogromno potrpljenja

Srečanje s samo sabo je postajalo neizogibno, ne telo ne glava nista hotela več sodelovati v starem načinu razmišljanja in delovanja. Kljub skrbi za gibanje in navidezno vedno dobri volji, kar spada k vlogi popolne hčerke, mame in žene, sem se počutila preprosto zanič. Zdravniški pregledi niso pokazali nič posebnega. »Stres bo,« je bil odgovor, ko je krvna slika pokazala povišano vrednost sladkorja in holesterola. Zaradi tega se že ne morem počutiti tako zanič, ali mi lahko prosim kaj najdete, ker mene bo kar konec. Ah, sranje, nekaj bo treba narediti.

Začela sem ukrepati. Hvala bogu skrajni čas, res sem ponosna nase. Nekega lepega dne sem začela ukrepati. Začela sem izpuščati in prepuščati, začela sem popuščati in odstranjevati krinko. Najprej sem se večkrat pošteno razjokala in se pri tem smilila sama sebi, po nasvetu moje ljube starejše prijateljice sem začela obiskovati psihoterapevtko, potem sem se lotila raziskovanja nezavednih dimenzij našega uma in poskusila različne alternativne oblike zdravljenja telesa in duha.

Priznala sem si, da sem naporna in že skoraj zmešana, vendar sem hkrati s priznanjem začutila, da bom nekoč to sposobna preseči. Želela sem si to preseči, bolj kot vse drugo na svetu, ker tako preprosto ni šlo več naprej. Potrebovala sem čas in prostor zase, da bi pogledala, razstavila in spet sestavila svojo zgodbo. Prisegla sem si, da si ga bom vzela.

Čeprav sem sama od sebe še vedno pričakovala preveč in mislila, da bom postala stabilna ženska, mama in žena tako rekoč čez noč, sem ta proces vsaj pogumno začela. Po svoji stari navadi sem se zagnala na vse ali nič, zdaj, takoj, toda ko se stvari niso spremenile čez noč, nisem obupala in vrgla puške v koruzo, temveč sem z odprtimi očmi in ušesi sprejemala dragocene življenjske nauke, ki sem jih do takrat pogosto spregledala. Naučila sem se prepoznavati znake, ki so vedno tukaj za nas in nam kažejo pot, pa se včasih zanje namerno ne zmenimo. Vsaj jaz na veliko znakov naletim na svoji poti, samo prej nisem bila pozorna nanje, preveč sem hitela skozi življenje. Prijateljica je na enem najinih sprehodov na vrh hriba moje vračanje k sebi pospremila z zanimivo opazko: »Tudi tvoj zlomljeni gleženj se ni pozdravil čez noč, zakaj pričakuješ, da se bo duša pozdravila takoj?« No, to moje iskanje stabilnosti traja zdaj še malo (precej) več časa, kot je trajalo zdravljenje zlomljenega gležnja. Vendar je bolje, gre, korak za korakom, včasih je čisto majhen, včasih večji, včasih kakšen nazaj, toda … vredno je.

Trajalo je precej časa, da se je telo sestavilo nazaj, pravzaprav se sestavlja še zdaj, vsak dan znova. Sestavlja se z zahtevnimi, a spodbudnimi lekcijami, z veliko učenja, kako delati stvari drugače, in nenehnim preverjanjem, ali sem to zdaj jaz ali kdo drug in ali je to dejanje dobro zame ali za koga drugega, ali si to želim jaz ali kdo drug. Nič se mi ne zdi tako samoumevno, kot se mi je zdelo prej. Zdaj sem iskreno hvaležna za vsak dan, ko me telo oskrbi z energijo za premikanje in življenje. S svojim telesom hočem ravnati lepo, ker tudi telo lepo ravna z mano, in če mu prisluhnem, dela kot najbolj natančen in domišljen stroj. »Čudež življenja, kar lahko ustvarita samo narava in ljubezen,« me prevzame romantika in o ja, to je res čudež, tako naraven, enostaven in popoln. Trenutek popolnosti.

»Odgovornost vsakega človeka je, da poskrbi za svoje potrebe in želje in jih tudi dovolj jasno izrazi, brez užaloščenega pričakovanja, da bodo drugi opazili njegovo stisko,« se prepričujem in si ponavljam kot kakšen vojak. Še enkrat, si me slišala? In še enkrat, pri čemer mi usta lezejo v nasmeh. Sama sem vedno veliko lažje reševala potrebe drugih, ob tem pa pustila sebe zadaj in na koncu z dolgim nosom prelagala jezo in krivdo na vse okoli sebe. Tega se res ne grem več, ker ni koristilo nikomur, še najmanj pa meni. Trapasto. »Mah, besna sem, kakšna neumnost,« bentim sama pri sebi. Tudi jaz to zmorem. Za sebe, ne za vse druge. »Odgovornost vsakega človeka je, da poskrbi za svoje potrebe in želje in jih tudi dovolj jasno izrazi, brez užaloščenega pričakovanja, da bodo drugi opazili njegovo stisko,« si ponavljam v krogu in opazujem svoj zadebeljeni prst na nogi, opeklino na levi roki, šive na levem gležnju in brazgotino na desnem kolenu. Počivat bo treba.

Odkar so se mi sami začeli dogajati razni zdravstveni, tako telesni kot duševni izzivi, sem si tudi zastavila nagajivo nalogo, da za kogar sumim, da se mu lahko zgodi kaj podobnega – nekakšen telesni kolaps, ga o tem ustrezno podučim in primerno posvarim. Začnem previdno, kakor mačka okoli vrele kaše: »Zdravo, kako si? Še tečeš? Ja, veš, jaz sem pa v nekem trenutku pretiravala in me je potem čisto sesulo. Ja, pa strokovno pomoč sem si poiskala, psihoterapija in to. Poglej moje levo oko, vidiš, tale guba je nastala, ker nisem šla pravočasno po kapljice, in zdaj imam malo kronično vnete oči.« Tukaj se ponavadi pogovor konča, zagotovo bom morala ubrati drugačen pristop, že delam na tem. Jasno je, da večina še ni pripravljena na moje pametovanje in me samo malo ali bolje rečeno precej nejeverno gledajo. Saj tudi sama nisem bila pripravljena na to zahtevno življenjsko učno uro, dokler je nisem doživela na lastni koži. K vragu, res je bilo hudo, veš tisto, ko bi, pa ne gre. Nekako poskušaš, pa veš, da to ni to. Ure postanejo dnevi in dnevi postanejo meseci in meseci postanejo leta. In ti se še vedno sestavljaš nazaj, ker si se prej pač toliko let razstavljal. Potrpljenje, potrebuješ ogromno potrpljenja, ki ga prej nisi poznal.