Povej mi svojo zgodbo

To je zgodba neke ženske. V njeni glavi je zgodba nastajala več let, vendar nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, da bi jo napisala. Bodimo iskreni, ker si ne časa ne priložnosti ni vzela. Dokler nekega lepega dne ni vse postalo jasno, kot je lahko jasno le čudovito jutro brez enega samega oblačka na nebu.

Ko je zgodbo pisala, je imela nepopisno lep občutek iz otroštva. Spet je na sončen pomladni dan sedela na kolesu, hitro vrtela pedala in vriskala od sreče. Z iskreno hvaležnostjo in iskrenim spoštovanjem do podarjenih trenutkov se je z enim prstom (tako kot njen prvi šef, ki ji je pri rosnih devetnajstih letih neuspešno poskušal dopovedati, da življenje ni pravljica) sprehajala po računalniški tipkovnici. Med pisanjem si je večkrat ponavljala »k..c gleda, še to bom napisala«, saj ji ta besedna zveza že več let pomaga tudi skozi druge življenjske preizkušnje. »K..c gleda.«

»Šment, to je tako zapleteno in ali res lahko kdaj postane preprosto?« se je še vedno spraševala in iskala odgovore v stavkih, ki jih je pisala. Vendar odgovorov ni bilo, vsaj ne enoznačnih in matematično razložljivih. Bila je samo neskončna želja odpreti najbolj skriti del sebe najprej sami sebi, potem še tistim, ki bodo to želeli. Želela se je smejati in deliti nasmehe ljudem okoli sebe ter sebe in druge vedno znova opogumljati, naj si vzamejo čas zase in za svoje zgodbe, ker se ta čas povrne v tisočih najlepših nasmehih in ga ni mogoče izmeriti z nobeno mersko enoto.

V neki tihi zvezdnati noči si je priznala, da je svoje najtežje bitke najbolj skrbno skrivala najprej sama pred sabo in potem še pred drugimi, ker je mislila, da so tako najbolj varno pospravljene in pod stalnim nadzorom. »Bang, kje pa!« jo je prešinilo tiste noči. »Kakšna varnost in nadzor neki, zakrivajo ti sonce in ne dovolijo, da bi spet sedla na kolo, hitro vrtela pedala in vriskala od sreče. Spoprimi se s tem, ti to zmoreš. Bodo vzponi in bodo padci, ampak zdaj si tukaj in zdaj si ti in opravi že enkrat s tem.« Če noč tako pravi, bo že nekaj na tem. Vedela je, da ima prav, ker ni prisluhnila samo noči, dejansko je poslušala samo sebe. Vse je bilo tiho, mirno in prijetno. Veš, tisti znani občutek, ko se delci sestavijo v pravilno obliko.

Pojdi, dekle, pojdi, je postala njena osebna mantra in počasi je nadomestila besedno zvezo k..c gleda. Pojdi, dekle, pojdi, padaj in se poberi, vrti se in vriskaj, to si ti, pa naj bo še tako naporno in čeprav si včasih želiš, da bi bilo drugače. Saj si sama videla, da ne moreš živeti življenja nekoga drugega.

Samo nekaj me pa res poslušaj, malo bolj pazi nase, to si se pa menda do zdaj že naučila …