Pojdi, dekle, pojdi!

Pojdi, dekle, pojdi!

Ko sem v začetku aprila 2020 zaključevala zadnja poglavja o Kiki Buzz, mi je sestra posodila knjigo Annet Huizing z naslovom Kako sem po nesreči napisala knjigo. V zvezek z zapiski iz knjig, časopisov, spletnih strani sem si prepisala naslednje odlomke.

Stran 11: »Pisanje je nekaj, kar se mi dogaja samo od sebe,« sem skomignila. »Tudi v glavi kar naprej pišem, hočem reči … če se mi kaj zgodi, se ob tem zmerom domislim zgodbice, kot bi bila glavni junak v knjigi. In včasih si zamislim drugačen konec. Mislim, da se mi to zdi še najbolj fino, da se lahko sama odločim, kaj se zgodi in kako se zgodba na koncu izteče … »

Stran 15: »Začni s preprostim opisovanjem vsega, kar se ti dogaja. Piši torej nekakšen dnevnik.«

»Dnevnik? Ampak dnevnik pišem že leta in leta!«

»V mislih imam zapise o tvojem življenju, ki jih drugi smemo prebrati. Bistveno je, da bralci doživljajo, kar doživljaš ti, da vidijo, kar vidiš ti. In pri tem si lahko kdaj pa kdaj seveda tudi kaj izmisliš.«

Kako zabavno, sem si mislila, ko sem naslednji dan odprla mapico z imenom Kiki Buzz. Na trenutni strani 11 zgodbe o Kiki Buzz z delovnim naslovom Pojdi, dekle, pojdi! piše: »Moje blodnje je še najbolje pojasnila prijateljica, ki je rekla, da že vse življenje pišem zgodbe, in zgodbe nujno potrebujejo dramo, zaplet in razplet. Torej si v svoji glavi vedno sestavim zgodbo z vsemi obveznimi sestavinami tragičnega zapleta in srečnega razpleta z mojim vložkom v vlogi junakinje.« Naključje, da sta oba zapisa na 11. strani? Sama pravim, da v življenju naključij ni. Zapisi o mojem življenju? In pri tem si lahko kdaj pa kdaj seveda tudi kaj izmisliš …

In tako je tukaj prvo poglavje o Kiki Buzz. Kiki = ženska srednjih let, malo pogumna, malo zmedena, malo hiperaktivna, veliko premišljuje in neskončno jo zanimajo medčloveški odnosi. Kadar se nasmehne nad svojimi mislimi, ker bi se rada premaknila naprej in v svojo smer, pa nekako še vedno tiči na mestu, si z vso ljubeznivostjo reče Pojdi, dekle, pojdi!

Pojdi, dekle, pojdi!

4.30. Tu, tu, tu, tu, tut, tut, tut, tut, tututututut. Pok. Končno zberem dovolj moči in pritisnem na pravi gumb na budilki. Pa od kod mi te ideje, da vstajam sredi noči in brencljam proti vrhu hriba, od koder je najlepši sončni vzhod? Aja, saj vem, vsaj en človek je to počel že pred mano in ideja se mi je zdela fantastična, zdaj pa enostavno ne znam nehati. Kolikor mi gre na trenutke na živce, me je po drugi strani zasvojilo. Odvisna sem od tega, da vsake toliko vidim sončni vzhod na vrhu hriba. To je po mojem mnenju med številnimi odvisnostmi kar dobra odvisnost.

Prihaja pomlad, čez deset dni bodo spet prestavili uro in takrat bo vzhod eno uro kasneje, danes pa je natanko ob 5.59. Bog mi pomagaj. Ko telo spravim iz postelje, se vame naselita prijaznost in navdušenje. Popijem limonado s kurkumo in kajenskim poprom, iz navade skočim pod tuš in že sem na poti pod hrib. Pred hišo vdihnem še vedno hladen, a neskončno prijeten zgodnjepomladanski zrak. Mraz sem imela vedno raje kot vročino, daje mi občutek, da s svežim kisikom napolni vsako celico v mojem telesu.

V zadnjem času sem posodobila svojo športno in pravzaprav celotno garderobo, kar mi je zelo všeč. Zdaj je z mano bolj zadovoljna tudi hčerka, ki me vedno, kadar hočem potegniti nase kaj udobnega, domačega in priročnega in v natikačih odtopotati do trgovine, spomni na »veš, mami, tisto popoldne pri moji prijateljici, ko si imela na sebi pisane pajkice in oranžno jopico, njena mama pa je vedno v nulo urejena«. Aha, razumem, in ja, prav imaš, se bom potrudila, zaradi sebe in zaradi tebe.

Zadovoljna sama s sabo se odpravim jutranjemu cilju naproti. Trda tema je, svetilk pa ne maram, ampak na srečo poznam že skoraj vsak kamen na poti. Na začetku te norije sem poslušala vsak šum v grmu in čakala, da iz njega skoči medved, zdaj pa se mi ne ljubi več. Pa kaj, naj me požre, ali še bolje, bom kar jaz njega. Pojedla bom medveda, če bo treba. Dobro. Začnem se smejati, potem pa se spomnim, da moram do 5.59 na vrh hriba. Kar nese me, skoraj tečem, sploh ne čutim teže telesa.

Zadnje čase imam na teh jutranjih pohodih novo prijateljico. To je še bolje, ker skupaj bova še lažje požrli medveda. Saj ne, da si ne bi prijateljice ali prijatelja želela že prej, tudi moža sem večkrat nagovarjala, da bi šel z mano, ampak na koncu je vedno izpadlo v stilu »saj ti nisi čisto pri pravi«. Zdaj se je vse rešilo samo od sebe, pridejo pravi ljudje ob pravem času. Kako že gre tisti stavek? Nekako takole: najlepše v življenju je srečati človeka z enako duševno motnjo, kot jo imaš sam. Absolutno podpišem, ni druge. Hvaležna. Danes pa sem si po dolgem času spet zaželela iti sama na hrib.

Naenkrat sem na vrhu, ura je 5.52, ravno še dovolj časa imam, da poiščem najboljšo točko za nepozabne trenutke ob vzhodu sonca. Marca sonce vzhaja precej bolj desno kot poleti in bolj levo kot pozimi, po svojem občutku bi rekla, na sredini med poletjem in zimo, če sem dovolj natančno pojasnila. Če bi mi to nekdo poskusil razložiti v šolskih klopeh, nikakor ne bi razumela. Saj bi se naučila na pamet, to zagotovo, ampak da stvari razumem, jih moram doživeti in razvozlati sama.

5.59, ura in 29 minut od prvega zvoka budilke. Prihaja, najprej je samo več svetlobe na tistem delu neba, potem začne lesti ven, sploh ne počasi, prihaja zelo odločno, v vsej svoji lepoti. Slika je popolnoma jasna, robovi sonca so zelo dobro izrisani, tokrat je za odtenek bolj rumeno kot v zimskih mesecih. Srce mi poskakuje od veselja, obračam se, lovim sonce v dlan, ga položim na ramo, pogledam nazaj in narišem srček. V glavi mi odzvanja melodija slovenskega pevca Vlada Kreslina Nekega jutra, ko se zdani, z rokami visoko v zrak se vrtim okoli svoje osi in zavpijem od energije, ki me polni. Snega, mojega snega je ravno še za vzorec. Neskončno lepo je. Ne morem opisati, to je enostavno treba doživeti, ampak res je neskončno lepo. Edina škoda, da hrib ob tej uri še spi in ne morem nikamor na kavo. Saj jo bom spila doma, si rečem, ko me že pošteno zebe v roke. Vseeno se zima še ni čisto poslovila.

Kličejo me Kiki. Rodila sem se pred skoraj pol stoletja. Rada imam ljudi, živali in naravo. Če bi rekla, da sem srečen človek, bi bil to zame preširok pojem. Rekla bom, da imam svojo srečo, ki jo skrbno negujem, ker se mi zdi nekaj najlepšega, kar lahko dam sebi in svetu.

Dokler se nisem odločila, da si po otroštvu, osnovni in srednji šoli, fakulteti in 19 letih dela vzamem čas zase in za razmislek o svojem življenju, sem se velikokrat počutila kot hrček v tistem velikem kolesu. Vrti, vrti, vrti, pa še vrti, vrti, vrti. Življenje me je prehitevalo po levi in po desni in z neznansko naglico sem pomagala vrteti kolesje. Starejša ko sem bila, manj sem si dovolila ustaviti in si priznati, da sem ujeta v kolesje. Saj sem si odklope privoščila že kdaj prej, ampak vedno sem jih nekako prebežala. Na neskončnih potepanjih po svetu, ob kolesarjenju in tekih po dolgem in počez … Tokrat sem se odločila, da življenjski premor dokončno namenim sebi, vse drugo bom sprejemala in urejala sproti.

Na srečo imamo v bližini doma hrib, na katerega se vzpenjam približno 55 minut. Pred šestimi leti sem se na zadnji dan v letu zjutraj znašla na poti na vrh tega hriba, in čeprav so mi solze zalivale oči, so bile moje misli jasne. »Dovolj je,« sem si rekla: »ne morem več vztrajati v starih vzorcih.«

  1. decembra 2014 je nastal tale zapis:

Na cilju sem, na vrhu hriba. Med potjo so mi misli švigale sem in tja, hitro sem prišla na vrh, niti prav nisem vedela, kdaj. Kako je lepo, lepo je, res je lepo! Pogledam v dolino, toplo mi je in vse okoli mene diši po prijazni zimi in prazničnih dneh. Kako je življenje preprosto. Bilo, včasih … Ne, še vedno je. Res je, da se ta trenutek ne počutim olimpijsko, ampak tako slabo pa spet ni, navsezadnje sem brez težav prišla na vrh hriba.

Vem, da bom zmogla prestopiti tudi to obdobje. Z vajeno kretnjo si popravim lase z obraza in se nasmehnem, prijetno mi je in čutim, kako energija prihaja v moje telo. To je to, moja draga, premakni se naprej. Malo še zrem v daljavo in se poskušam vsaj malce smiliti sama sebi, pa mi ne uspeva več najbolje. Opazujem ljudi in sončne žarke, ki v zimskih mesecih hrib obarvajo s prav posebno nežno rumeno. Draga moja, premakni se naprej, za začetek domov.

Med potjo domov sem si že skoraj prepevala »get up, get up, get up« in situacija mi je bila iz minuto v minuto prav absurdno zabavna. Moje vnete oči so postajale še bolj vnete zaradi solz, ki so na njih zmrzovale, moja kolena so bila neobvladljivo mehka, in čeprav je telo čutilo neznansko olajšanje, še vedno ni hotelo sodelovati. Malo sem hodila, malo padala, zraven jokala in se smejala … Ampak prišla sem na cilj, ker sem ga imela ves čas jasno pred sabo.