Saj ni res, pa je

Kje je tisti del o junakinji. No, tukaj je stran 11. Saj ni res, pa je 🙂

Čakam, da bom na vratih spalnice zagledala napis: »Pozor, mama že tretjič bere novo knjigo, spet bo kaj pametnega ugotovila.« Res je, še sama sebi se čudim. Saj ni res, pa je, ampak res je, priznam. Knjige imajo zares prevelik vpliv name in zgodbe v moji glavi so potem neskončna sestavljanka doživetega, prebranega in namišljenega. Lahko bi rekla »nekaj od tega pa se je celo res zgodilo«.

Leta in leta sem bila prepričana, da bom pri petindvajsetih umrla. Na trenutke bizarno, ampak res sem mislila, da bom dočakala največ petindvajset let. Vsakič ko so mi prigovarjali, naj za božjo voljo začnem razmišljati o prihodnosti, sem si mislila, ah, saj je vseeno, saj bom pri petindvajsetih tako ali tako umrla. Pri tej starosti je namreč umrla Jenny iz knjige Ericha Segala Zgodba o ljubezni. Knjigo sem dobila v roke na vrhuncu svoje prve neuslišane mladostne ljubezni in odtlej sem bila prepričana, da sem Jenny, ki bo v življenju srečala svojega Oliverja in potem kljub srečni ljubezni in čudoviti poroki umrla za težko boleznijo. Prava drama.

Moj otrok je čuden, je zadnjič rekla mama neke majhne punčke. Raje ne razmišljam, kaj bi rekla za mene. Moje blodnje je še najbolje pojasnila prijateljica, ki je rekla, da že vse življenje pišem zgodbe, in zgodbe nujno potrebujejo dramo, zaplet in razplet. Torej si v svoji glavi vedno sestavim zgodbo z vsemi obveznimi sestavinami tragičnega zapleta in srečnega razpleta z mojim vložkom v vlogi junakinje. In umreti pri petindvajsetih letih bi bila res prava drama. Na srečo pa se ta drama pri meni ni zgodila, ker me je potem v življenju čakalo še veliko lepega in verjamem, da me še čaka, sem si pa po petindvajsetem letu morala na novo zastaviti življenjske cilje.

Na hrbtu imam tudi majhen tatu, ki je na mojo žalost že precej zbledel in sem ga prekrila z novim. Vtetovirati sem si dala sličico Malega princa, da me bo varoval in božal skozi življenje. »Kako je pa to lepa knjiga,« je vse, kar lahko o Malem princu spravim skupaj. Če že pri petindvajsetih nisem umrla, pa me stavki iz te knjige rešujejo že vse življenje. Na katerikoli strani jo odprem, lahko že petdesetič preberem isti stavek, a vedno najdem nekaj, česar še nisem vedela. In zaradi česar se mi še tako nedoumljive stvari potem zazdijo pojasnljive, razumljive in sprejemljive. Dolgo sem se zatekala k osamljenosti in nežnosti Malega princa, tako smiselno se mi je zdelo, kako vse razume, a hkrati noče biti del odraslega sveta.

Lepega dne pa se je zgodilo, da sem sama hotela drugače kot Mali princ, ki je bil tako sam samcat s svojimi lepimi mislimi tam v puščavi. Naenkrat sem si želela postati del odraslega sveta, ker brez drugih ne morem in ker trdno verjamem, da pred svetom prikrivamo preveč stvari, v resnici pa smo vsi … lepa bitja s svojimi sanjami, pogosto drugačnimi, a našimi. Raje se bom naučila ljudem približati in pustila jih bom bližje k sebi, to mi je bolj všeč. Da se bo srce zacelilo in bolečina popustila, tega sem se pa tudi že naučila. Vsaj mene bolj boli tisto, kar ostane neizrečeno ali nenarejeno. Življenje je lepo, umetnost ga je preživeti, kot najbolje znaš, in ne, kot bi bilo najbolj preprosto. Nekaj podobnega sem nekoč že napisala, na zadnji strani svoje diplomske naloge pred veliko leti. Še vedno se mi zdi umetnost, a zdaj vseeno mislim, da sem bližje, spet malo bližje. Bomo videli, kaj bom rekla čez naslednjih petindvajset let.

Še ena od knjig, ki so me za večno zaznamovale, je bil roman Plazovi besne avtorice An Rutgers van der Loeff-Bassenau. Najprej so se me dotaknile usode malih sirot, še bolj pa njihovo reševanje izpod plazu. Od takrat se plazov neskončno bojim, vidim jih na vsakem pobočju in nenehno ocenjujem naklonino hriba in količino snega. Seveda pa, kot da ne bi mogla ostati na varni strani življenja in na varnem v dolini, sem po tem, ko sem ostala živa tudi po petindvajsetem letu, spoznala svojega bodočega moža, alpinista po duši in srcu. Nekega februarskega dne pred zdaj že davnimi leti me je peljal na sprehod, tako je zvenelo njegovo povabilo, na sprehod po zasneženih gorah! Seveda sem plazove videla povsod, tako jasno, da sem nato v bivaku pod dvatisočakom vso noč sanjala o njih in se poskušala izkopati izpod snega. Ničkolikokrat sem premlevala stavke iz knjige Plazovi besne in čutila mrzli sneg na sebi. Spala nisem tako rekoč nič, in ker ima strah velike oči in prinaša še večjo zakrčenost telesa, sem si naslednji dan pri sestopu zlomila gleženj. Ves dan sem bila v hudem krču in v glavi in telesu sem naredila prav vse za to, da bi se pohod končal z nesrečo. Skorajda na cilju je dereza ostala v snegu, moja noga je rekla pok, v ušesih mi je začelo šumeti in bolečina bi mi morala dati misliti, da je nekaj hudo narobe. »Ne, ne, v redu sem,« sem rekla pohodnici, na srečo medicinski sestri, ki je opazila moj korak. »To pa ne bo v redu,« je odločno zaključila po nekaj minutah, uredila, da so poklicali mojega bodočega moža, ki je hodil malo spredaj, in me pospremila do prve ravnine. »Ne, pa saj gre,« sem še malo trmarila in poskusila delati trdne korake. »No, priznam, pa res ne gre,« sem se končno naslonila na njeno roko. Potem se spomnim čakanja na spalnih vrečah, mraza, pa tudi tega, da sem še kar zabavala vse zbrane okoli mene (vsaj zdelo se mi je tako). Prvič sem se resno zamislila, ko so mi sezuli čevelj in sem videla, da gleženj ni nič zatečen. Od športa sem bila vajena ničkoliko zvinov gležnja, vendar je vedno takoj otekel in postal škrlatne barve, tokrat pa je bil samo boleč. Šment. Ko je po kakšnih treh urah priletel helikopter in so me dvignili vanj, sem počasi ugotovila, da imam morda prvič v življenju zlomljeno nogo. Hmmm. Pristanek v bolnišnici v nedeljo popoldne me je še vedno neskončno zabaval, saj sem se sama pri sebi ves čas primerjala s tovarišem Titom. Vse je zanimalo, koga bodo prinesli iz helikopterja, jaz pa sem jim veselo mahala. Moje telo bolečine pravzaprav res ne pozna, ali če sem iskrena, je res ne priznava (kar je bilo zelo priročno pri rojstvu obeh otrok). Gleženj je bil dejansko zlomljen, nataknili so mi mavec, čez štiri dni pa so ga v domači bolnišnici sneli in se odločili za operacijo.

Začelo se je okrevanje. S kovinsko ploščico v gležnju, šestimi vijaki in berglami pod rokami sem se, potrebna pomoči in oskrbe, predvsem pa ljubezni, po večih letih vrnila v domače okolje. Spala sem, se družila z meni ljubimi ljudmi in se nastavljala soncu.