Si…samo lepo bitje s svojimi sanjami

Vse bo še dobro. Počutim se odločeno, da obrnem novo veliko poglavje. Vse vesolje me je svarilo pred katastrofo, jaz pa sem drvela mimo opozorilnih znakov in hotela igrati igro, ki je ne znam igrati. Moj originalni plan B je bil že v začetku zgrešen, ker to nikoli nisem bila jaz, hotela sem, hotela sem … pohoditi samo sebe in si dokazati, da lahko tudi jaz drugače. Ne gre, v življenju nikoli nisem znala dobro ubirati bližnjic in srce sem vedno nosila na dlani. Objamem se. Rada te imam. Rada te imam točno takšno, kot si. Saj mi greš včasih pošteno na živce, ampak rada te imam z vsemi neumnostmi vred, ki si jih že naredila in jih še boš. Rada te imam, je letelo iz mene, kot sem si že vse življenje želela, da bi. Rada te imam, najlepše darilo, ki sem ga lahko dala sama sebi.

Za trenutek se mi zdi, da gledam samo sebe z druge strani svojega telesa in se tej osebi toplo, prizanesljivo smehljam. Nagnem glavo, dvignem obrvi in se nasmehnem. Rada te imam. Dihaj. Sprejmi. Si … si samo lepo bitje s svojimi sanjami.

Vrtim se na stolu in poskušam narediti današnje delo. Zazrem se skozi okno in opazujem dežne kaplje, ki se počasi spreminjajo v snežinke. Popoldne bomo šli s sanmi na hrib! Še kar naprej se trudim opraviti svoje delo, pa mi sploh ne gre od rok. Moje misli begajo k veliko prijetnejšim opravilom.

Zdaj bom šla najprej pod tuš, potem si bom naredila odličen prigrizek z avokadom in ga pojedla v topli zimski bundi na terasi na vrtu. Zraven bom prebrala dnevni časopis. Sama svoj šef sem, nihče ne pravi, da moram karkoli narediti zdaj in ta trenutek. Ne, pa ne bom. Zdaj bom delala – nič in se pretvarjala, da imam vse urejeno. Otroci v šoli, mož zadovoljen, hiša pospravljena, delo opravljeno, starši na sprehodu, morski prašiček sit, ribe v čisti vodi, avto z dvignjenimi brisalci, da se ne nabira sneg, obrite noge, urejeni nohti in obrvi, čista koža na obrazu. Ha, ha, ha, ha, daj, nehaj že! Vse je urejeno.

Veš, tisto, da v življenju trajnosti ni, je samo dinamično ravnotežje? Kaj ima zdaj to veze z mojimi otroki, možem, hišo, nohti …? Ja, da se vse spreminja. No, najenostavneje – nohti bodo že jutri daljši za 0,1 mm, torej pomeni, da bo jutri na njih manjkalo laka za 0,1 mm in ne bodo več tako popolni, kot so danes. Aja, a to! In kaj ima to veze z mojim trenutkom popolnosti v zimski bundi in prigrizkom v roki? Da uživaj in nikar ne premišljuj preveč.

Zdi se mi, da sem se morala na novo naučiti živeti. Vse preveč sem stvari jemala samoumevno in vse premalo sem se zavedala lepot trenutka in majhnih stvari. Zagotovo to pride z leti in izkušnjami, si rečem, potem pa se spomnim svojega zadnjega predavanja in ugotovim, da imam veliko srečo. Ne, ni samo z leti in izkušnjami, tudi sebi moraš dati priložnost. Zavriskam od veselja in neskončno sem ponosna nase, da sem priložnost zagrabila. Za menoj je že skoraj desetletje zavestnega življenja. Na trenutke preveč zavestnega, pa sem se zdaj navadila tudi to obrniti v pravo smer. Vmes mi ni bilo najbolj všeč, ker sem želela vse početi prav in s pravo mero in z veliko discipline in razmisleka, zdaj sem prestopila še to fazo. Kdo bi vedel, kaj vse me še čaka v življenju, koliko faz, ko bom spet rekla: »Vidiš, vidiš, pa si mislila, da že veš, pa zdaj spet veš, da res ne veš!« O, kako zanimivo! Kako prijetno je to življenje, če ga živiš.

Pomlad 2018

»Lepo je, čutim, veselim se, zmorem.« Te misli so mi preplavljale telo kot topli sončni žarki. Življenje mi je kar naenkrat začelo ponujati priložnosti, da s pogumnimi koraki stopim čez prej nepredstavljive ovire. Nataknila sem dereze in šla v zasnežene gore. »Vse je v glavi, vse je v glavi,« sem si ponavljala in se smejala hkrati, ko ni bilo nobenega strahu in krča več. Kot v krogu sem se vračala na kraje, kamor sem se že dolgo nameravala vrniti, da jih doživim drugače, tako kot si želim jaz, in ne tako, kot je življenje takrat hotelo. Nikomur nisem povedala, ampak vsakič ko sem se kam vrnila, sem malo stisnila pesti, se namrščila in se pogovorila sama s sabo. »No, in kaj je zdaj tako drugače?« sem se mrščila. »Vidim, diham, živim za ta trenutek, kaj ne vidiš?« »Ne, ne vidim,« sem si odgovarjala in vriskala: »Samo čutim. Čutim mir, prijazno odločnost in veselje. Lepo mi je. Pa še nekaj, tvoji odgovori na tvoja vprašanja postajajo prijaznejši. Nič več, kdo pa misliš, da si. Samo ja, ja, ja in ja.« »Potem je to to,« sem se še zahvalila, se nasmehnila s celim svojim bitjem in zdrvela v sedanjost. V tukaj in zdaj, ker je lepo, ker je mir v moji glavi in telesu in okoli mene, ker vem, da je to najboljši del mene, ki si ga želim podariti svetu.

»Končno, vztrajala bom pri tem,« se objamem s srečo in prijaznostjo: »Pripravljena sem se spoprijeti z novimi izzivi, naj stane, kar hoče, želim si biti del tega življenja in želim si biti jaz. Če bo kdaj postalo pretežko, bom prosila za pomoč. Ni čudnih stvari … so samo moje sanje.« Sedla bom na vrt in pustila soncu, da mi ogreje telo. Skozi misli mi gre tisti moj najljubši nasmešek. Rada te imam, veš!