Ženski pogovori – 1. del

»Tebi se zdi, da si zadovoljna?« vprašam Bino, ko stopava proti vrhu hriba. »Zelo bom zadovoljna, če se ustaviva na polovici in se malo uleževa v travo, veš, meni se tole ravno ne ljubi.« Seveda mi ni treba dvakrat reči, v trenutku se prilagodim. Zdaj imam za to celo papir, bila sem na testiranju osebnosti in med vsemi ocenami je najbolj izstopala moja prilagodljivost. »Veste, to ni ravno najbolje, noben ekstrem ni preveč dober,« so mi takrat razložili. O, zagotovo, s tem se strinjam, noben ekstrem ni preveč dober. »Lahko se ustaviva tukaj in se zlekneva v travo,« ji prikimam in pozabim na vrh. Dejansko me moja prilagodljivost ne moti preveč, sem pa vesela, da imam zdaj črno na belem napisano, da je to moja ekstremna lastnost. Imam papir!

Ko se ustaviva, besede letijo levo, desno, se vračajo nazaj in božajo najini duši. Malo si skačeva v besedo, se prijemava za glavo in se smejiva dogodkom zadnjih dni. Ko končno poveva vse, kar je bilo potrebno povedati najprej, me pogleda z znanim izrazom na obrazu:  »In, kako ste doma?« Začnem ji razlagati o možu in otrocih, dogodivščinah na naših sprehodih in naših potovalnih načrtih. Otroka bi rada peljala čez lužo, pa ne najdem prave priložnosti in časa, in tudi financirala bi rada večji delež, kot sem ga zdaj sposobna. Kar naenkrat sva spet pri financah, že stotič si na glas si razbijam glavo, kako rešiti ta izziv.

Vse je šlo tako tekoče, zaslužek me nikoli ni kaj preveč zanimal, vedno ga je bilo dovolj. Povem ji, kako sem nekoč še v študentskih letih prišla na banko in nisem verjela, da uslužbenka govori o mojem bančnem računu. Znesek je zadoščal za celomesečni tečaj tujega jezika in še je ostalo. Pa je bilo vse, kar sem naredila, to, da sem uživala v svojem delu, obiskovala čudovite kraje in ljudi, o njih pisala za revijo in bila najbolj svobodno bitje pod soncem. Po nekajkratnem prigovarjanju sem jim res prinesla številko svojega tekočega računa, če bi mi za to radi še plačali. Bina se drži za glavo, jaz pa delam najbolj neverjetne grimase. Potem se nasmejiva še ob zgodbi o moji zavarovalnini po zlomu gležnja. Zaposlila sem se pri triindvajsetih letih, in ko so me v kadrovski službi spraševali, kako se želim zavarovati, sem samo debelo gledala. Za odgovarjanje sem našla zelo priročno metodo. Iz denarnice sem potegnila kovanec in na vsako vprašanje odgovorila tako, kot je kovanec rekel. »Ali boste zavarovani zunaj delovnega časa?« Da. »Ali boste zavarovani za nadomestilo v času odsotnosti z dela?« Da. Ko sem prvi dan po zlomu gležnja poklicala v službo, da me nekaj časa ne bo, je sodelavka rekla, da sem maksimalno zavarovana na vseh nivojih. »Se spomniš, zakaj sva to naredili? Redko priporočam zaposlenim toliko zavarovanj,« reče in jaz se seveda spomnim: »Metala sem kovanec, se ne spomniš?« »Pa res,« se zasmeji in mi zaželi čimprejšnje okrevanje, ob tem ne pozabi dodati, da sem vsaj ene skrbi rešena. Katere? Aja, finančne. Finančnih skrbi pa takrat res nisem imela. Poleg vseh prihrankov so moja zavarovalnina in možev delež kmalu zadoščali za nakup skupnega stanovanja. Če Bini priznam, da sva ga pet let pozneje prodala za dvojno ceno, bo že preveč.

Ne, finančnih skrbi res nikoli nisem imela, do … recimo, da do trenutka, ko sem svoji vlogi popolne hčerke, žene in mame dodala še sliko zaresne službe, ki je od mene zahtevala fiksni urnik, zaprt prostor, kopico predpisov in gore papirja. Ojoj, to pa res ni zame. Samo presneto, no, če mine toliko časa, da si si to sposoben priznati in kaj ukreniti. Pa je res to edini odgovor na moje finančno stanje in začarani krog nezadovoljstva, v katerem sem se znašla?

»Ne vem, no, meni se zdi, da te nekaj pri financah vleče nazaj, kot da si na vrvici,« na glas razmišlja Bina. »Ampak res ne vem, kaj bi to bilo. Kot da padaš v luknjo in bolj ko si želiš priti ven, globlje padaš. Se ti ne zdi?« S povedanim se v celoti strinjam, ampak kaj je to? Kaj se mi dogaja? Kje je ta gumbek, ki ga nikakor ne morem resetirati in spraviti svoje življenje nazaj v normalne tirnice? Najbolj srečen človek bom, ko bodo moji mesečni izdatki vsaj približno enaki mojim mesečnim prihodkom. »Ampak, veš, kaj je pa najboljše?« me pogleda Bina. »Da sama praviš, koliko časa to že traja, še vedno pa ti res nič ne manjka, bodiva realni.« To je najbolj odkriti in prizemljeni odgovor, ki pri obeh sproži neskončno smeha. »Jezus kristus, kako se je pa zdaj to slišalo, kako ti je pa uspelo kaj tako resničnega spraviti skupaj?« se smejim in smejim in sem hvaležna, da nam res nič ne manjka. Samo… sama bi rada več prispevala v družinsko blagajno, to je vse. Aha, recimo, da je to vse. Še boš morala delati na sebi, Kiki, nobeden od teh odgovorov me ne zadovolji povsem. Ne, ni še velikega poka. Na glas razmišljam dalje. »Od nekdaj sem bila vajena, da sem finančno neodvisna in v celoti sposobna poskrbeti za svoje potrebe, misliš, da tudi zato, da sem tako ušla pretirani kontroli?« meljem dalje. »Pa daj, nehaj že, no. Mogoče pa nisi ustvarjena za kariero, mogoče si pa rojena za gospodinjo, ha, ha.« In spet se smejiva. Jaz pa gospodinja? Kako to misli, da bi bila samo gospodinja in povsem odvisna od moža? Ha? Kaj pa, če je to odgovor, če sem to prava jaz? Nekje v glavi mi ostane ideja, da morda nekoč poskusim tudi to vlogo. Ne, ampak tudi ta odgovor me ne zadovolji povsem. Še nekaj se skriva zadaj, vendar ta trenutek res ne vem, kaj bi to bilo.

»Zdaj pa dovolj o meni, sama sebi sem tečna, kot pokvarjeno glasbilo. Kako ste vi?« »Mah, jaz bi tudi rada zaslužila malo več, tisto malo, da bi bolj svobodno zadihala. Telovadim z denarjem levo in desno, moj hitro ugotovi, če imam prevelik minus. Zdaj mu nisem nič povedala, samo kredit sem vzela. Očitno smo vse ženske enake, samo meni je tako lepo, če so otroci urejeni, pa hiša vedno kaj potrebuje, po mojem bomo tudi avto morali v kratkem menjati,« nadaljujeva temo o financah, ki sem jo sama začela. Njen pristop je malo drugačen, občutek imam, da se veliko manj sekira in razmišlja, bom že, saj še sploh ni kritično, samo veliko vsega bi radi imeli. Malo tu in malo tam, pa bo, bo že nekako. »Misliš, da bi ti kakšen fiksen znesek na mesec zadoščal in bi bila teh vprašanj rešena, ali sva samo preveč zapravljivi? Jaz točno vem, koliko denarja bi bilo dovolj za moje mesečne izdatke, ne potrebujem več, ampak toliko bi pa imela,« ji razložim in potem dodam, da se mi znesek zdi iz dneva v dan bolj nedosegljiv, še vedno je pa skoraj pol nižji, kot zasluži moj mož. »Absurdno, pa naj govorijo o enakosti med spoloma. Nočno vstajanje, vse bolniške zaradi otroških bolezni, topli in zdravi obroki, oprano, zlikano in pospravljeno, vse to nima prav nobene vrednosti in cene, še ženske se merimo po tem, katera več zasluži, čisto vseeno je, kaj je z njenim domom in otroki,« prav čutim, kako postajam jezna. Zaključek tega pogovora mi nikakor ni všeč in jezi me, res me jezi. Prekinem se, ker zdaj to že znam. Daj, umiri se malo, prosim. Jeza še nikogar nikamor ni pripeljala. Globoko vdihnem in se ozrem naokoli. Lepo je.

»Vsaj z bimcem sva v redu,« prekine tišino Bina in nasmejiva se ob njegovem novem vzdevku. »To še kar traja in traja, ob njem se počutim tako neskončno seksi. Doma pa otroci, pospravljanje, kuhanje, vsakodnevni prepiri okoli denarja. Vidva doma funkcionirata?« Povem ji, da ja, na neki način pa res. Gre, saj veš, da sem tudi izjemno prilagodljiva (razloženo zgoraj). »Junija greva na trail.« Včasih imam občutek, da hoče še kaj pripomniti na to temo, pa se modro vzdrži. Ja, vem, pretiravam, tudi zato, da mu sledim, ampak s tekom sem se ukvarjala že veliko prej. Tečem za trenutke stika s samo sabo in z naravo, nikoli ne štejem kilometrov in ne merim hitrosti (razen na teh naših prijetnih tekaških dogodkih, kjer sem vedno zelo vesela dobre uvrstitve, kako da ne).

»Greva nazaj?« vprašam. »Že? Saj je ura šele… ojoj, skoraj pet popoldan je, Miša moram peljati v glasbeno,« skoraj zavpije Bina in že tečeva dol po hribu.